Barjanski okarček

Življenjski prostor in način življenja

Barjanski okarček (Coenonympha oedippus) je ena izmed 15 najbolj ogroženih vrst dnevnih metuljev v Evropi. V Evropi ga varujeta Habitatna Direktiva in Bernska konvencija, v Sloveniji so vrsta in njeni življenjski prostori zakonsko zavarovani z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.

Življenjski prostori barjanskega okarčka na Ljubljanskem barju so negnojena in največ enkrat, pozno v letu (predvsem za steljo) košena mokrotna travišča na s hranili revnih tleh (nizka barja, travniki s prevladujočo modro stožko). Na tako gospodarjenih traviščih je povprečna višina travniške vegetacije pribl. 30–50 cm, v njej prevladujejo nizki šaši in trave, ki s svojo razrastjo omogočajo, da so primerno osončene tudi plasti vegetacije pri tleh. Metulji se pojavljajo v juniju in juliju, so slabi letalci in zato le redkokdaj zapustijo travnik, na katerem so se izlegli iz bube. Hranijo se predvsem na cvetovih srčne moči (Potentilla erecta), travniške izjevke (Succisa pratensis) in žgoče zlatice (Ranunculus flammula). Posamezni nizki grmi, ki rastejo raztreseno po površini travišča so zavetje metuljem ob močnem vetru ali ob visokih zračnih temperaturah v poletju. Po parjenju samica odloži jajčeca posamič na liste in stebla hranilnih rastlin gosenic ali pa na druge rastline v neposredni bližini prvih. Iz jajčec se po približno dveh tednih izležejo gosenice, ki so velike le 2-3 mm in zato malo oz. prostorsko zelo omejeno mobilne (v razdalji le nekaj centimetrov od rastline na kateri so se izlegle). Hranijo se predvsem z listi različnih vrst šašev (Carex sp.) in trave modre stožke (Molinia caerulea), preko dneva v pretežno v zgornji plasti travniške vegetacije. Tako malo mobilne mlade gosenice zato potrebujejo dovolj hrane v svoji neposredni bližini vse do konca oktobra. V toplih, sončnih dnevih novembra gosenice občasno še prilezejo v zgornjo plast vegetacije, kjer se sončijo. Nato obmirujejo v pritalnem sloju vegetacije do prvih toplih dni v marcu, ko se začno ponovno hraniti. Zeleni, sveži ali prezimeli listi šašev so najpomembnejša hrana dehidriranih in sestradanih gosenic po prezimitvi, saj mladi listi modre stožke poženejo do primerne velikosti šele pribl. dva tedna (ali več) kasneje kot se gosenice prebudijo iz prezimovanja. Gosenice se hranijo do konca maja, ko odrastejo in dosežejo dolžino dobrih 2 centimetrov, nato se zabubijo na steblih ali listih v srednji plasti prevladujoče traviščne vegetacije.

Dejavniki ogrožanja

Ljubljansko barje je ključno območje za ohranitev vrste v osrednji Sloveniji. V prejšnjem stoletju (do leta 1990) je barjanski okarček raztreseno poseljeval celotno Ljubljansko barje , od leta 2001 dalje le še njegov JV del. V obdobju 1900–1990 je vrsta živela vsaj na 10 območjih, v obdobju 2001–2008 le še na štirih in leta 2014 le še na dveh območjih na Barju. Površina življenjskega prostora barjanskega okarčka se je v obdobju 2001–2014 zmanjšala za 86%, najbolj drastično v zadnjih šestih letih – kar za 80%. V tem obdobju je velikost populacije barjanskega okarčka upadla kar za 69%.

Vzroki za izumrtje vrste na nekaterih območij Ljubljanskega barja in za drastičen upad njene številčnosti so:

• Prezgodnja košnja – košnja v obdobju junij–julij povzroči neposredno uničenje nemobilnih bub, jajčec in/ali malo mobilnih mladih gosenic, ki se pred kosilnico ne morejo umakniti ter izgubo hranilnih virov za mlade gosenice; košnja v obdobju avgust–oktober povzroči neposredno uničenje mladih gosenic, ki se pred prezimovanjem aktivno hranijo v zgornjem plasti travniške vegetacije do konca oktobra ter izgubo njihovih hranilnih virov.
• Baliranje pokošene trave – osebke, ki so morebiti preživeli košnjo (npr. v ulekninah na travišču, ki jih višinski nivo košnje manj prizadene), se z balami odstrani s travnika.
• Košnja celotne površine travnika naenkrat – to pomeni, da se zaradi prezgodnje košnje in baliranja s travnika odstrani praktično vse nemobilne (bub, jajčeca) in malo mobilne osebke (mlade gosenice).
• Gnojenje travišč –povzroča postopno spreminjanje rastlinske sestave in strukture travnika, saj vegetacija postaja višja in gostejša, izginejo rastlinske vrste, ki dobro uspevajo na malo hranljivih tleh – to so hranilne rastline gosenic barjanskega okarčka; zaradi visoke in goste vegetacije postane mikroklima v traviščnem sloju, ki je edino življenjsko okolje za jajčeca, gosenice in bube, neprimerna za življenje le-teh.
• Preoravanje travnikov – povzroči neposredno uničenje gosenic med oranjem in obračanjem tal ter izgubo bivališča za vrsto, saj lastniki preorane travnike spremenijo v njive.
• Požiganje travnikov – neposredno uničenje (odvisno od obdobja požiganja) nemobilnih jajčec, bub ali malo mobilnih gosenic, ki se ne morejo umakniti s požarišča. Posledica požiganja je tudi mineralizacija hranljivih snovi v tleh in povečana količina razpoložljivega dušika v tleh, zato se spreminja rastlinska sestava travnika, izginjajo rastlinske vrste, ki dobro uspevajo na malo hranljivih tleh (hranilne rastline gosenic barjanskega okarčka!) na račun vrst, ki potrebujejo več dušika.
• Poglabljanje in čiščenje drenažnih jarkov ter odlaganje izkopane zemlje in biomase iz jarka na travniško površino ob jarku – povzroči izsuševanje tal in s tem hitrejše zaraščanje z lesnimi vrstami ter postopno spreminjanje rastlinske sestave travnika. Z zemljino odloženo na travnik se vnaša v travniška tla dodatne organske snovi, posledice so podobne kot ob gnojenju travnikov.
• Nasipavanje različnega materiala na travišča – povzroči izgubo življenjskega prostora barjanskega okarčka, saj se potem takšna travišča bodisi spremenijo v intenzivno gojene travnike (v primeru nasipanja zemlje in sejanje travnih mešanic), v utrjene poti ali v ruderalne površine, ki jih lahko hitro naselijo tujerodne rastlinske vrste.
• Uporaba težke kmetijske mehanizacije – obremenjuje talno rušo in tako uničuje mikrookolja v travniški vegetaciji, ki so pomembna za življenje jajčec, gosenic in bub.

Priporočeno gospodarjenje s travišči

• Če razmere dopuščajo, naj se košnja izvaja v obdobju med 15.11. tekočega in 15.3. naslednjega leta, sicer vsaj po 25.9.; na negnojenih in s hranili zelo revnih traviščih naj se košnja izvaja le vsako drugo ali tretje leto, ali še v daljših intervalih, odvisno od tipa travišča.
• Košnja naj se izvaja mozaično – pokosi se le del površine travnika (največ 50–70%). Nepokošena površina naj ostane bolj v osrednjem delu travnika, saj so robni deli (ob hidromelioracijskih jarkih, intenzivno gojenih travnikih, njivah itd.) najmanj primeren življenjski prostor barjanskega okarčka.
• Košnja naj se izvaja na višini vsaj 10–15 cm nad tlemi.
• Pokošena trava naj ostane na travniku vsaj 2 dni, da je omogočen umik preživelih gosenic s pokošene trave. Pokošena trava naj se nato odstrani s travnika.
• Uporablja naj se lažja kmetijska mehanizacija, ki čim manj obremeni travno rušo in talni relief.
• Na travišču se lahko ohranja posamezne mlade grme raztreseno po celotni površini travišča; grmovje naj ne presega 20% površine travišča.
• Odstranjevanje odvečnega deleža grmovja na traviščih naj se izvaja ročno med 15.11. tekočega in 15.3. naslednjega leta.
• Travnikov naj se ne gnoji in apni.
• Na travnikih naj se ne uporablja fitofarmacevtskih sredstev.
• Na travnikih naj se ne pase živali.
• Travnikov naj se ne požiga.
• Travnikov naj se ne preorava, nasipava ali drugače spreminja njihove namembnosti.

Opusti naj se čiščenje drenažnih jarkov in odlaganje izkopane zemljine na travnik ob jarku.

Barjanski okarček (Coenonympha oedippus), foto: Čelik T.