Kmetijstvo
Predstavitev kmetijstva na Ljubljanskem barju
Kmetijstvo na območju Ljubljanskega barja je izjemnega pomena, načini in oblike kmetovanja pa so se oblikovali skozi stoletja. Kmetje se soočajo po eni strani z velikim potencialom in možnostmi, po drugi strani pa tudi z velikimi težavami in omejitvami, s katerimi se srečujejo tako zaradi naravnih danosti in njene specifike, kot tudi z omejitvami, ki jih podajajo razni predpisi in zahteve (krajinski park, NATURA 2000, Evropska kmetijska politika in predpisi).
Na Ljubljanskem barju kmetje obdelujejo 82 % zemljišč, od tega obdelajo 60 % travnikov in 40 % njiv. Na njivah pa je 25 % zasejanih s travami, skoraj 50 % je zasejano s koruzo in do 20 % žit. Ostalo so druge kulture, vrtnin je le 20 ha ter 16 ha ameriških borovnic.
Iz predstavljenih podatkov lahko sklepamo, da na celotnih 13.500 ha Ljubljanskega barja kmetje za ohranjanje sedanje proizvodnje potrebujejo 65 do 70 % zemljišč za sodobno pridelavo krme in ostalih pridelkov. 30 % površin se lahko nameni intenzivnemu naravovarstvenemu načinu rabe. Tudi znotraj 70 % kmetijskih površin lahko del travnikov namenimo rabi v skladu z naravovarstvenimi smernicami.
Ekstenzivni travniki na Ljubljanskem barju, foto: Zavodnik A.
Na območju Ljubljanskega barja se z živinorejo ukvarja 865 kmetij. Te kmetije obdelujejo približno 11.000 ha kmetijskih zemljišč, kar zanaša v povprečju 12,72 ha in 7,64 GVŽ na kmetijo, kar je več od slovenskega povprečja. Preko 500 kmetij se ukvarja z rejo krav dojilj ter rejo pitancev za meso, na 100 kmetijah je uveljavljena konjereja, 180 kmetij pa ima mešano živinorejsko proizvodnjo. Mlečna proizvodnja poteka na približno 60 kmetijah in imajo skupno 1265 krav molznic. Povprečna mlečnost v standardni laktaciji v teh rejah znaša 6034 kg mleka, kar predstavlja približek slovenskemu povprečju.
Ob taki živinorejski proizvodnji, ki je uveljavljena zaradi naravnih danosti, je potrebno na kmetijo povprečno pridelati dnevno vsaj 70 do 80 kg suhe snovi iz voluminozne krme. V povprečnih krmnih obrokih zanaša to dnevno na GVŽ od 8 do10 kg travne silaže, 10 do 13kg koruzne silaže in 2 kg sena. Na letnem nivoju pa to pomeni nad 28 t suhe snovi krme, kar dobimo iz 25 ton travne silaže, 33 ton koruzne silaže in 5 ton sena. Za krave molznice je potrebno zagotoviti tudi do dvakrat več take krme. Take količine krme lahko pridelajo kmetje le s sodobno tehnologijo pridelave krme, zato potrebujejo travnike, ki imajo gosto rušo, dobro botanično sestavo ter so dovolj zgodaj košeni.
Obnova travnika – prikaz za kmete, foto: Gabrenja N.
Na eni strani trenutna živinorejska proizvodnja in na drugi strani naravne danosti na Ljubljanskem barju, primorajo kmete k uskladitvi kmetijske proizvodnje. Prevladujejo in se prepletajo različni tipi tal, šotna tla nizkega barja, glej, hipoglej, amfiglej in mineralna organska tla. Taka tla so omejujoča za kmetijsko proizvodnjo, le manjši del površin, predvsem na obrobju Ljubljanskega barja in na osamelcih ter okoli njih, je dobrih za kmetijsko rabo. Večina kmetij ima več tipov tal, zato so se prilagodili z ukrepi gnojena, pravilno obdelavo in rabo zemljišč. Vzpostavili so meliorativni sistem odprtih jarkov za preprečevanja pretirane vlažnosti tal. Veliko omejitev pri pridelavi krme s travnikov predstavlja močvirska preslica, ki se je zelo razširila, zato so bili kmetje primorani take travnike preorati. Velik del kmetijskih površin na Ljubljanskem barju je poplavljenih tako v jesenskem kot tudi spomladanskem obdobju, kar dodatno omejuje kmetijsko rabo na njivah. V praksi se je na takih njivah razširila proizvodnja koruze, ki je ena redkih kulturnih rastlin, ki prenese take pogoje, na boljših njivah pa sejejo žita in ostale krmne rastline.
Poljedelstvo na barju je omejeno glede kolobarja in rabe, foto: Slatnar J.
Poleg te kmetijske specifike, pa naj bi kmetje prilagajali svojo kmetijsko proizvodnjo tudi naravovarstvenim zahtevam, saj je Ljubljansko barje zelo pomembno naravovarstveno območje. Zaradi naštetih razlogov večina kmetij težko pridela dovolj kvalitetne krme za živali, v kar jih sili ekonomika kmetovanja. Prihodnost rabe tega prostora za prihodnje obdobje bo vsekakor v iskanju ravnovesja med kmetovanjem z navedenimi omejitvami in naravovarstvenimi zahtevami.
Kmetje v veliki meri preprečujejo ne le zaraščanje, pač pa tudi »zlorabo« kmetijskih površin, foto: Gabrenja N.
Tehnološki listi:
Ključ uspeha reje leži na travniku